 |
O tradicionalnem karateju
Gichin Funakoshi
oče sodobnega karateja
Tradicionalni karate je borilna veščina, ki ni odvisna od mišične moči in surove
sile, kateri sta sicer sestavni del tehnike (kate) in aplikaciji le te (kumite).
Je umetnost sproščanja mišične moči in po osvojitvi forme (ali njenih
principov), jo moramo opustiti, da bi lahko delovali izven nje ali drugače
(seveda brez kršenja njenih principov karkoli že počnemo). Poleg tega, moramo
sebe prisiliti, da ne sledimo nasprotniku, še več moramo opustiti misel na
zmago. Z drugimi besedami, želja ne sme poseči vmes. Z opustitvijo kontrole, jo
ponovno pridobivamo in vse kar delamo, bomo naredili svobodno.
To je zelo težko sprejemljiv koncept zaradi tega, ker bi vsakdo rad močno
udaril, tukaj pa je govora o tem, da se odpoveš kontroli rok in nog. Vsakdo bi
rad zmagal, ko prične z vadbo karateja, tukaj pa je govora o tem, da moraš
opustiti misel na zmago in se predati. Rečeno ti je, da odstopiš od rezultatov
in se posvetiš predvsem procesu samem, vaditi za voljo vadbe.
Prvih nekaj let z mojstrom Nishiyamo ni bilo ravno vzpodbudnih. Spominjam se, da
ni bilo pohval, pogosto pa me je udaril s svojo palico in popravil, najboljši
kompliment pa je bil “no ja”. Ko smo z nasprotnikom vadili “sen” tempiranje
(nasprotnika še preden sproži napad, predčasno prestrežem in odgovorim), je
mojster Nishiyama govoril, da v tehniki ni razmišljanja in da samo bog ve kdo bo
izgubil ali zmagal. Pogosto pa je opisoval prostor pred nasprotnikom kot pekel,
prostor za njim pa kot nebesa “da bi prišel do nebes, moraš najprej skozi pekel”
je govoril. Med pripravami na “SEN” je mojster govoril, “ne razmišljaj o svojem
nasprotniku in ne misli o lastni tehniki” ali “oči naj imajo nežen pogled (brez
kazanja namena) duh je močan in pozornost usmeri k lastnim nogam”. Vse to
pomeni, da se um ne sme ustaviti na enem mestu, ne sme se skoncentrirati, mora
biti pozoren, seveda brez napora. To pa ne pomeni, da bomo naredili samomor in
na slepo krenili z glavo skozi zid. Ravno nasprotno. Sprejeti moramo slabosti in
tvegati, da bi lahko bili svobodni ter imeli jasno presojo, šele nato bomo lahko
s celim bitjem sodelovali v čemerkoli brez konflikta. Mojster Nishiyama pravi,
da so v karateju najpomembnejše naslednje tri stvari: oči, stopala in odločnost.
Karkoli oči vidijo, bi morala stopala simultano izraziti brez posredovanja misli
ali dvoma, odločnost pa, pomeni močan duh bez oklevanja. Ne moremo govoriti samo
o dobri uporabi telesa, ker je tako dobra tehnika, kakor tudi njen učinek
odvisen od pravega duha. V karate tehniki, se mora telo premikati kot celota.
Nikoli ne obstaja ločen napor določenega dela telesa, kot, da bi se naprimer del
telesa premikal drugače kot celota ali, da bi se del telesa zaustavil in šele
nato telo kot celota. Pravimo, da se energija iz notranjosti telesa širi navzven
oziroma iz centra telesa proti okončinam (tan den).
Moč karate tehnike je odvisna:
- Od mehkobe (elastičnosti) mišic in sposobnosti spremeniti od mehkega na
trdo (in iz trdega na mehko) v najkrajšem možnem času (v kontaktu),
- Koordinacija vseh mišic in sklepov v smeri energije v pravi sekvenci ter
pravilno tempiranje,
- Pravilno tempiranje mišične kontrakcije-ekspanzije
(sprostitev), glede na pravilno tempiranje pri premiku sklepov, med izvedbo
tehnike.
Hidataka Nishiyama
10. dan - predsednik ITKF
Zelo pomembna misel v karateju je “enkratna priložnost poraza ali zmage” in prav
to, je razlog poudarjanja “todome” ali “tehnike odločilnega udarca”. Zaradi tega
tako močno pudarjamo kime wazo oziroma, da se vsa energija, ki se je akumulirala
v tehniki prenese skozi cilj v trenutku dotika. Kime pomeni, da celotno bitje
psihično in fizično udari cilj, v najkrajšem času se celotno telo poveže v eni
smeri, nič energije se ne sme odbiti ali uiti. Kime dobesedno pomeni psihična in
fizična združitev.
Bolj kot smo mehkejši oziroma sproščeni v premiku (sproščeni pomeni ravno
pravšnjo napetost, da se aktivnost lahko izvede), imamo večji potencial
napetosti ob stiku. Bolj kot imamo popolno napetost ob stiku, večji potencial
energije bomo imeli za naslednje delovanje. Iz do sedaj navedenega se lahko
naučimo, da je karate tehnika vedno kontinuirana, da je zaključek ene tehnike
najboljši pogoj za začetek naslednje, medtem, ko je momentum ravnokar izvedene
tehnike še vedno prisoten. Oči pripeljejo in pripravijo telo v naslednjo smer,
podoba/predstava iz spodnjega dela trebuha in oči se premikajo skupaj iz ene
smeri v drugo, dihanje sledi predstavi (umu) in telo sledi dihanju, torej kadar
govorimo o kontinuiranosti forme ali med aplikacijo, mislimo na umsko in na
tehnično kontinuiranost dihanja, ko se poveže s stopali, da bi ustvarili gladko
povezanost med tehnikami.
Ne moremo govoriti o mehkosti, če nimamo “korenin”, kar pomeni, da v karate
tehniki potrebujemo močan položaj, da bi lahko izrabili zunanjo bazo (zunanjo
silo), saj se v karateju prenos energije prične od stopal, preko nog do trupa
proti tehniki sami. (tehnika noge ali roke se smatra kot podaljšek telesa ali
preprosto kot kontaktno orodje). V kolikor spodnji in zgornji del telesa nista
usklajena, tehnika ni le šibka, temveč je težka in bo sčasoma povzročila
probleme v hrbtu in bokih.
Pravilna je trditev, da s stopali ustvarimo vrhunsko tehniko, če pa jih ne
uporabljamo pravilno, potem nimamo korenin, ne uporabljamo zunanje baze za
povečanje energije, potemtakem ostaja edini način za ustvarjanje energije
neodvisen napor lokalnega področja, kar imenujemo “težka tehnika”. Taka tehnika
je šibka, omejena na mišično sposobnost posameznika in prav gotovo mu bo
povzročila izgubo nadzora nad lastnim centrom in ga vrgla iz ravnotežja.
Vsi sklepi v telesu morajo biti prosti, kakor da bi bila vsaka kost ločena od
lastnega sklepa. Šele nato bo gib sproščen, energija pa se bo lahko tekoče
prenašala, naše telo bo posledično postalo lahko in občutljvo. Položaj je tukaj
posebnega pomena in ne pomeni, da se moramo postaviti v togo pozicijo, temveč
moramo biti pozorni na odnos med vratom, glavo in hrbtenico. Ker so stopala
vkoreninjena v tla, mora glava obviseti na vrhu, tako da hrbtenica ni
pritisnjena, šele takrat dihanje in prenos energije ne bo moten. Um in telo
morata biti usklajena – vsak gib se začne z umko aktivnostjo, linija energije
vsake tehnike mora biti čista, dihanje mora slediti mišični dejavnosti, za tem
kosti in šele za tem tehnika (vse to se mora zgoditi simultano). V kolikor
nimamo predstave, potem telo ne more v celoti sodelovati v določeni smeri in gib
bo postal neurejen. Takšno gibanje ne prdstavlja borilne veščine ampak samo
aerobično vajo, ki uporablja formo karate tehnike.
"About traditional karate" - Aric Levin
Vodilna svetovna zveza tradicionalnega karateja je ITKF (International traditional karate
federation), ki je priznana s strani mednarodnega olimpijskega komiteja (IOC), kot samostojna
neolimpijska športna panoga. Predsednik ITKF je Hidetaka Nishiyama, 10. dan, predsednik Evropske
zveze tradicionalnega karateja pa prof. Dr. Vladimir Jorga, 8. dan.
|
 |
O karateju
Razlika med tradicionalnim in športnim karatejem
V 20. stoletju se je karate močno spremenil. Po eni strani je šel razvoj v povsem športno smer, vendar številni klubi, ki prakticirajo tradicionalni karate dokazujejo, da je karate veliko več kot skupek gibov.
O tradicionalnem karateju
Nastanek sodobnega Shotokan karateja je povezan z delom in treningom mojstra Gichin Funakoshi-ja, ki se je rodil leta 1868 na Okinawi.
|
