 |
Razlike med tradicionalnim in modernim (WKF) karatejem
Hiroshi Shirai
9. dan
Po drugi svetovni vojni je karate doživel veliko ekspanzijo,
vendar je ta ekspanzija pod vplivom moderne družbe, ki deluje na
principu "uporabi in zavrži" prinesla pojav različnih novih
stilov in interpretacij tako imenovanih "resnic". To je
pripeljalo tako daleč, da tudi pravi mojstri več niso zmogli
ločiti svoje veščine izmed vseh teh "karatejev".
Če je nekoč obstajal "karate", zakaj potem "tradicionalni
karate"?
Mojster Nishiyama je skupaj z mojstrom Shiraijem bil prisiljen
ustanoviti karate ITKF, ki je isti kot karate, ki so ga
nasledili od svojih učiteljev ter ga še vedno širijo in vadijo.
Poimenovali so ga tradicionalni karate.
Zakaj? Zato, ker je se je ime karate razbilo na celo kopico
karatejev: moderni karate, športni karate, karate full contact,
light contact ter ostale nadobudne variante in to do te mere, da
ni bilo več mogoče ločiti karateja, ki ga je razvil mojster
Funakoshi Gichin in ostali veliki mojstri iz preteklosti.
Torej kako potem združiti teorijo in prakso s tradicijo z ozirom
na zgoraj navedena dejstva? Vemo, da s terminom tradicija
označimo dejanje, ki prenaša nekaj z osebe na osebo in pri tem
stremi, da je predmet prenašanja ohranjen v čim bolj avtentični
obliki, s tem da ga je možno še naprej izpopolnjevati ter skozi
ta proces izpopolnjevati tudi sebe.
Rešitev je bila dokaj preprosta, saj se je bilo potrebno
okleniti principov, ki opredeljujejo borilno veščino, ter
vztrajati pri tem na vseh prireditvah. Na svetovni ravni so se
tako izoblikovale dve karate organizaciji in sicer ITKF
(International Traditional Karate Federation) in WKF (World
Karate Federation).
ITKF, ohranja etične, tehnične, filozofske in duhovne principe,
ki tvorijo temelj discipline in tehnike, kot so jo prenašale
generacije starih učiteljev vse do današnjih dni. Na drugi
strani se nahaja moderni karate, ki ga gojijo v WKF in je
direktna posledica tehnične izbire, ki se je zgodila leta 1982.
Takrat je WKF sprejela pravila tekmovanja, ki odstopajo od načel
na katerih temelji tradicionalni karate, karate sam pa so
spremenila v šport, kjer se uporablja brce in udarce.
Problematika je prišla pod drobnogled Mednarodnega Olimpijskega
Komiteja, ki je na svoji 101. seji v Montecarlu, septembra 1993
nedvomno ugotovil, da tradicionalni karate vodi in razvija ITKF.
Na eni strani imamo torej tradicionalni karate, ki rigorozno
temelji na konceptu Todome ali "zaključni tehniki": v bistvu je
to tehnika, ki z uporabo telesa in brez kakršnih koli orožij ali
naprav, mora biti sposobna uničiti napadalno sposobnost
nasprotnika; na drugi strani pa moderni karate s svojimi
tekmovalnimi pravili dovoljuje tehnike, ki ne temeljijo na
"zaključni tehniki" ali tako imenovanem odločilnem udarcu.
Tehnike športnega karateja ne potrebujejo posebne in poglobljene
vadbe. Rezultat tega je, da lahko bilo katera športna disciplina
ali borilni šport sodeluje na takih tekmovanjih, saj ni
zahtevane nobene posebne tehnične kompetence udeležencev.
Očitne razlike:
Tehnike v tradicionalnem karateju temeljijo na popolnem stiku
stopal s tlemi. S hitro in močno akcijo bokov se ustvari osnovna
energija, ki je potrebna za izvedbo odločilnega udarca.
Tako ustvarjena energija se lahko sprosti z nizom koordiniranih
in povezanih gibov, ki ustvarijo željeno in potrebno silo ob
dotiku.
Energija, ki se sprosti ob udarcu z roko, se prične razvijati
pri stopalih, ki so čvrsto na tleh. Od stopal potuje do bokov,
kjer se dodatno ojača in tako ojačana potuje do roke. V zadnji
fazi se še dodatno ojača v komolcih in zapestju, ter se preko
pesti prenese na cilj.
Absolutno je bistveno, da vsaka stopnja v tem procesu energijo
ojača.
V trenutku dotika, mora podplat ohraniti stik s podlago tako, da
lahko kontrakcija mišičevja ustvari in sprosti maksimalno
energijo na cilju. (opisana akcija preprečuje odboj pesti v
trenutku kontakta in na ta način disperzijo moči).
V kolikor niso izpolnjeni kriteriji s pomočjo katerih se
generira "zunanja sila", (popoln stik s tlemi), potem temeljno
energijo ni mogoče ojačati in ne bo dosegla maksimalnega nivoja
"odločilnega udarca".
Nasprotno, v modernem karateju, imajo mnoge tehnike izhodišče v
zgornjem delu telesa, ni zahtevan popoln kontakt stopal s tlemi,
poleg tega se roka po zaključku svoje poti hitro odbije nazaj. V
modernem karateju je telo po zadanem udarcu še vedno v gibanju,
medtem ko je v tradicionalnem karateju v trenutku udarca telo
mirujoče.
Druga bistvena razlika tiči v dejstvu, da moderni karate nima
definiranih posebnih tehničnih zahtev v trenutku dotika; po
njihovem, je zadostno, da tehnika doseže nasprotnika v čim
krajšem času. Ta koncept se popolnoma razlikuje od tehničnih
temeljev ki jih je postavila ITKF.
Iz tega sledi, da v kolikor bi se moderni karatisti udeležili
tekmovanj v tradicionalnem karateju s sodniki in po pravilih
ITKF, bi verjetno uspeli zadeti nasprotnika velikokrat, vendar
pri tem ne bi dobili točk zaradi različnih osnov v tehniki.
Nasprotno pa bi tradicionalni karateisti bili soočeni z
različnim timingom in drugimi kriteriji za dosego točk...
Iz zgoraj navedenega je razvidno, da tradicionalni karate ITKF
in moderni karate WKF pripadajo popolnoma drugačnim metodičnim
osnovam in sta tudi v primeru tekmovanj med seboj
nekompatibilna.
Ob upoštevanju načel Olimpijskega Komiteja, ki potrjuje voljo
vsakega posameznika, da vadi tisto disciplino, ki mu je všeč in
pravica do športa, je zaželjeno, da tradicionalni in moderni
karate nadaljujeta vzporedno, bok ob boku ter spoštujeta
recipročno svobodo izražanja in popolno avtonomijo tehnike.
Povzeto po "Manuale di karate" Razmišljanja mojstra Shiraia.
|
 |
O karateju
Razlika med tradicionalnim in športnim karatejem
V 20. stoletju se je karate močno spremenil. Po eni strani je šel razvoj v povsem športno smer, vendar številni klubi, ki prakticirajo tradicionalni karate dokazujejo, da je karate veliko več kot skupek gibov.
O tradicionalnem karateju
Nastanek sodobnega Shotokan karateja je povezan z delom in treningom mojstra Gichin Funakoshi-ja, ki se je rodil leta 1868 na Okinawi.
|
